O čilijih

ZGODOVINA

Čili paprike so po nekaterih dostopnih podatkih del človeške prehrane v Ameriki že nekje med letoma 7.500 do 10.000 pred našim štetjem, najnovejše raziskave pa dokazujejo, da so bili prvi čiliji udomačeni pred več kot 6000 leti v Mehiki, v regiji, ki se razprostira od južne Pueble, severne Oahake in proti jugovzhodnemu Veracruzu. Čiliji so bili eni od prvih samooprašnih pridelkov gojenih v Mehiki, srednji Amerikih ter v nekaterih delih južne Amerike. 
Po nekaterih podatkih naj bi sicer prve čilije gojili Inki, Maji in Azteki, že takrat pa naj bi jih uporabjali za preganjanje bolezni in celo duhov.
Eden izmed prvih Evropejcev, ki so se srečali s čiliji v Ameriki je bil Krištof Kolumb, ki jih je poimenoval »paprike« (ang. Peppers), ker so bile tako kot črni poper, poznan v Evropi, pekoče. Evropejci so takrat že bili navdušeni nad poprom in njegovim pikantnim okusom, ki ga je Kolumb pripeljal iz Indije. Na naslednji odpravi je pristal na obali Amerike, namesto v Indiji, kjer se je prvič srečal s čilijem...
Španci so tako pričeli z uvažanjem čilijev v Evropo. Sprva so jih gojili na botaničnih vrtovih samostanov v Španiji in na Portugalskem, kjer so veliko zanimanja za njih kazali tamkajšnji menihi. Slednji so prvi pričeli z eksperimentiranjem in preizkušanjem kulinaričnega potenciala čilija. Ugotovili so, da njihova pikantnost nudi nadomestek za črni poper.
Diego Álvarez Chanca, zdravnik na drugi Kolumbovi odpravi po zahodni Indiji, je prvi leta 1493 prinesel v Španijo čilije. Leto kasneje je prvič napisal svoje ugotovitve o zdravilnih učinkih čilijev.
Čili se je kultiviral po vsem svetu, saj so jih domorodci delili popotnikom..
Ne samo v Evropi, čiliji so danes sestavni del južnoazijskih in jugovzhodnih azijskih kuhinj, kamor so jih konec 15. stoletja uvozili portugalski in arabski trgovci. Tu pa se pot čilija ni ustavila, ampak se je nadaljevala iz Indije, skozi centralno Azijo in Turčijo, vse do Madžarske, kjer so postali nacionalna začimba v obliki paprike. Leta 1542 so čilije prvič na Japonsko prinesli portugalski misionarji, nato pa še v Korejo.
Največji proizvajalci čilijev na svetu so Indija, Kitajska in Mehika.

SLOVENIJA

V Sloveniji so čiliji v zadnjih letih postali izredno priljubljeni, med pionirji gojenja čilijev in izdelovanja omak pa je bil pri nas Tomaž Pipp, ki je z dejavnostjo pričel leta 2010. V zadnjih letih je na slovenskem trgu, ki očitno obožuje pekoče čilije in raznovrstne čili omake, nastala velika konkurenca. Gojiteljev in proizvajalcev omak je precejšnje, vsi pa so samoskrbni, kar pomeni, da čilije gojijo sami in niso odvisni od uvoza. Slovenske omake so cenjene tudi v tujini, nenazadnje so vse tri omake Čili Pipp leta 2011 na tekmovanju v ZDA zasedle prvo mesto v svojih kategorijah. Tudi omake Pekočko, ki jih iz domačih čilijev ustarjata Mojca Kravina in Žiga Rajić, osvajajo tujino, saj so že nekaj let prisotne v Franciji.
Priljubljenost čilijev v Sloveniji dokazujejo tudi dejstva, da so omake in drugi izdelki slovenskih proizvajalcev prisotni na prodajnih policah večine trgovcev na domačem trgu, domače omake prav tako zasledimo tudi v številnih picerijah in drugih gostilnah po vsej Sloveniji. 
V Sloveniji obstaja tudi uradno registrirano Društvo ljubiteljev čilija Slovenije, ki vsako leto organizira »Čilifestival«, kjer se z najnovejšimi izdelki iz čilijev predstavijo izdelovalci z vseh koncev Slovenije.

SPLOŠNO O ČILIJU

Čili izvira iz nekaj vrst rastlin rodu capsicum. Sort iz rodu capsicum je kar 36, 5 pa je tistih najpogostejših udomačenih sort:

Capsicum annuum:
Predstavniki: sladke paprike, Jalapeño, Cayenne,...

Capsicum frutescens:
Predstavniki: African Birdseye, Tabasco...

Capsicum Baccatum:
Predstavniki: Ají, Bishop's Crown, Lemon Drop...

Capsicum chinense: 
Predstavniki: Habanero, Bhut Jolokia, Carolina Reaper, Caribbean Red...

Capsicum Pubescens: 
Predstavniki: Canário, Rocoto...

PEKOČINA ČILIJEV

Najbolj prepoznavna lastnost čilijev je ta, da so pekoči. Pekočina ali ostrino čilijev določa alkaloid kapsaicin, zelo stabilna kemikalija, ki težko izhlapi in se ne razgradi s kuhanjem.
Pekočina oziroma ostrina čilijev merimo z lestvico Scovillov, ki se imenuje po farmacevtu Wilburu Scovillu. Slednji je leta 1912 kot prvi določil lestvico za merjenje pekočih stvari. Čili je redčil toliko časa, da ni več občutil pekočega okusa. In ravno število redčenj do nepekočine določa Scovillova (slo. Skovilova) lestvica. Danes se pikantnost določi z merjenjem količine kapsaicina s kromatografijo.

Enota za merjenje = SHU (Scoville hot unit) Skovilova toplotna enota. Število SHU je povezano s količino kapsaicina. Čisti kapsaicin ima vrednost med 15. in 16.000.000 SHU.

Spodaj predstavljamo okvirno "Scovillovo lestvico", eno bolj podrobnih pa najdete na spletni strani www.pepperseeds.eu.

ZDRAVILNI UČINKI

Čilijem so zdravilne učinke pripisovali že Azteki, ko so z njim blažili različne bolečine. Tudi danes je tako - dokazano je, da čili blagodejno vpliva na naše zdravje in pomaga v boju proti številnim boleznim.

Čili...

- je bogat vir vitamina C
- čisti dihalne poti
- Preprečuje srčni napad in možgansko kap (prepreči nastanek krvnih strdkov, širi žili in pospeši pretok krvi po telesu)
- nekateri laboratorijski preizkusi so dokazali, da kapsaicin uničuje rakave celice, predvsem na prebavalih
- pospreši prebavo in pomaga pri prebavnih motnjah
- ohranja elastičnost žil in zmanjša tveganje za bolezni srca in ožilja
- kot antioksidant zavira razvoj tumorjev
- zdravljenje bolečih mišičnih krčev, pri nevralgičnih obolenjih in vnetih sklepih
- koristi v boju proti holesterolu, revmi, pomaga pri hujšanju,...

Negativne lastnosti:
- lahko povzroči vnetje sluznice želodca in rano na želodcu
- pri nepravilnem rokovanju s plodovi lahko pride do opeklin na koži

Čili ima veliko več pozitivnih, kot negativnih lastnosti na naše zdravje, zato je to še dodaten razlog, da ga umestite na dnevni jedilnik!

Nasvet: pri zaužitju pekočino najlažje odpravimo z mlekom, jogurtom... saj kapsaicin topijo maščobe in ne voda!